Babičinemu seksualnemu življenju Urške Djukić cezar za animirani kratki film
Babičino seksualno življenje, animirano-dokumentarni film režiserke Urške Djukić, je prišlo do nove prestižne nagrade, do cezarja za animirani kratki film. Cezarji (César) tradicionalno veljajo za francosko različico ameriških oskarjev. Film je sicer nastal v slovensko-francoski koprodukciji. Sorežiserka in animatorka je Emilie Pigeard, soscenaristka Maria Bohr.
»Vemo, da imajo Francozi poseben status, ko gre za film, saj veljajo za izumitelje filma in velike mojstre na področju filmske umetnosti in AV industrije. Prav zato je bila že nominacija za nagrado cezar, ki velja za najvišje francosko priznanje na področju filma, poklon slovenskim filmarjem, saj gre za prvo tovrstno uvrstitev v zgodovini slovenskega filma,« je Djukićeva zapisala ob nagradi.
»Hvaležna sem vsem, ki ste verjeli vame, me spodbujali in mi dali možnost, da skozi film izrazim, kar čutim. Še posebej cenim starejše ženske, ki imate moč, da spodbujate druge mlade ženske, jim dajete podporo in jim pomagate preseči te zastarele družbene vzorce podrejenosti,« je zapisala.
Prikrito družinsko nasilje nad ženskami pomembna tema
Dodala je, da je bila nominacija »hkrati potrditev, da je prikrito družinsko nasilje nad ženskami še kako živa in pomembna tema, o kateri moramo govoriti in se boriti proti normalizaciji takih sužnjelastniških odnosov med moškimi in ženskami, kot so veljali skozi zgodovino«.
Pred tem, lanskega decembra, je animacija Babičino seksualno življenje že Evropska filmska akademija razglasila za najboljši kratki film in mu v tej kategoriji podelila evropsko filmsko nagrado. Pred tem je bil z glavno nagrado nagrajen na 52. filmskem festivalu v finskem mestu Tampere in nagrado za najboljši animirani film v tekmovalni kategoriji evropskih filmov na mednarodnem festivalu kratkega filma Go Short na Nizozemskem. Za najboljši film je bil razglašen tudi na festivalu animiranega filma FAB v Berlinu.
Osnova filma, v katerem nastopajo Doroteja Nadrah, Jure Henigman in Mara Vilar, so dolgo zamolčane zgodbe o tem, kako so naše babice doživljale spolnost. Zdaj je čas, da ženske same povedo svoje zgodbe, je prepričana režiserka, ki je želela to področje raziskati.
Na nastanek filma je vplivala tudi knjiga Milene Miklavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. »Bolj ko sem se poglabljala v pričevanja podeželskih žensk, rojenih okoli začetka 20. stoletja, bolj pretresena sem bila,« je povedala glede te knjige. »Gre za prvo slovensko knjigo, ki na poljuden način opisuje spolne običaje naših prednikov. Osebne izpovedi žensk, ki so zdaj že pokojne ali pa stare okoli 90 let in več, so mi dale misliti, da je proces emancipacije Slovenk kljub občutku svobode, ki jo danes v primerjavi z našimi babicami čutimo ženske, precej na začetku.«
