Kozolec kot holandski mlin na veter
Profesorja Nika Kralja, pionirja slovenskega oblikovanja, podrobneje spoznavamo šele poldrugo desetletje, odkar sta Vesna Teržan in Barbara Predan ustvarili dokumentarni film Niko Kralj – Kralj slovenskega industrijskega oblikovanja. Sledile so razstave, izdane so bile knjige, nazadnje strokovna monografija Niko Kralj, pionir industrijskega oblikovanja z lanskega simpozija ob Kraljevi 100. obletnici rojstva. Ob predstavitvi (še sveže) knjige te dni v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje so avtorji odstrli nove zanimivosti in odkritja v njegovem opusu.
»Še vedno je ogromno gradiva iz bogatega Kraljevega arhiva neobdelanega. Bil je izredno širok človek po svojih zanimanjih in področjih delovanja in plodovit avtor. Zato ta knjiga nikakor ni zaključek raziskovanja,« je poudarila ena od urednic zbornika, kustosinja z Oddelka za oblikovanje v MAO Špela Šubic.
Pionirskost Nika Kralja se kaže v tem, da je bil prvi industrijski oblikovalec v Jugoslaviji, zaposlen v tovarni, in da je oblikoval predmete za široko proizvodnjo. Še pred principom »sestavi sam«, ki ga je v globalno uporabo vpeljala Ikea, se je med drugim domislil, da bi kupcem ponudili praktičen stolec oziroma štokrle nesestavljen v škatli, oni pa bi si ga doma s privijanjem enega samega vijaka sestavili v stabilen kuhinjski ali delovni stol, je poudarila Špela Šubic.
Profesorica z ljubljanske ALUO dr. Barbara Predan Kraljevo pionirskost vidi predvsem v tem, da se kot mladi diplomant, ki je leta 1952 vstopil v kamniško tovarno Stol, ni zadovoljil le z izboljševanjem licenčnih kosov pohištva, ampak je začel razvijati lastno oblikovanje. Še več, že v prvem letu je vodilne prepričal, da je treba ustanoviti razvojno-oblikovalski oddelek, in si osnoval ekipo ter predstavil prototip prvega fotelja Rex.
»S tem izdelkov iz krivljenega lesa je stopil v čevlje Alvara Aalta pa tudi Charlesa in Ray Eames. A Kralj je krivil v treh dimenzijah, kar mu je naposled priznal tudi Eames. Njegova pionirskost je bila tudi v tem, da je skušal skozi serijo iz čim manj sestavnih delov vnesti unikatnost, torej da se iz šestih, desetih elementov sestavi čim več kosov pohištva, ki so primerni za različne sobe oziroma prostore,« je povzela.
Po mnenju njegove hčerke Veronike Kralj-Iglič, ki je v knjigo prispevala osebne zgodbe, tudi pisma, ki jih je oče v začetku 60. let pošiljal mami Veroniki (Veri) s študijskega potovanja po ZDA in Izraela, pa ne smemo pozabiti, da je med drugim vpeljal sodelovanje med fakulteto in industrijo.
Bolj varne kot Lego
Kustosinja MAO Natalija Lapajne se je dokopala do zanimivostih o Kraljevem snovanju za najmlajše, ki je bilo doslej – razen znanih serij pohištva in ležalnikov Rex za vrtce – neznano. Ob veliki retrospektivni razstavi leta 2012 je bila na ogled Kraljeva konstrukcijska igrača, ki pa ni imela imena, ne datacije, edini znani podatek je bil, da ni bila nikoli v proizvodnji in je ostala v fazi prototipa; kaj več niso našli niti v Kraljevem arhivu, ki so ga v MAO dobili med letoma 1996 in 2011.
Čeprav je ljubljanski bienale industrijskega oblikovanja v 70. letih imel tudi posebno kategorijo igrače, Kraljeve niso našli v nobenem katalogu. Predlani so pridobili še nekaj gradiva, v katerem pa je Natalija Lapajne naletela na patentni zahtevek za Sistem Constructe, sistem sestavljivih igrač oziroma igral za otroška igrišča, ki ga je Kralj leta 1976 vložil na Zvezni zavod za patente v Beogradu.
»Tam je še pripisal, da ta sistem rešuje tudi problem otrokove varnosti in da za razliko od Lega, Merclina in Matadorja nima nobenih ostrih robov, s čimer se je postavil ob bok takratnim oblikovalcem oziroma izdelovalcem igrač. Ime tega patenta mi je dalo misliti. Poznamo namreč njegovo modularno sestavljivo pohištvo Konstrukta, pri katerem se je spraševal o izkoristku odpadnih kosov kakovostnega lesa. V pohištveni industriji bi lahko iz takšnih odpadkov izdelali paličja, ki bi jih otroci po njegovih predlogah sestavljali v žirafo, letalo, marsikaj,« je strnila ugotovitev sogovornica.
Ker v muzeju posebno skrb namenjajo tudi najmlajšim, so se povezali z gimnazijo in srednjo šolo Kočevje, s katero so že sodelovali v okviru BIO25, tam pa so izdelali nulto serijo Kraljevih igrač. Projektu se je pridružil festival lesa v Kočevju in prevzel iniciativno za njeno izdelovanje v prihodnje. »Upamo, da pride na police trgovin, saj gre za primer kakovostnega trajnostnega oblikovanja, o čemer danes veliko govorimo, Kralj pa je to uveljavljal že v 60. in 70. letih,« je dodala.
Monografija Niko Kralj, pionir slovenskega oblikovanja
Znanstveni prispevki temeljijo na sistematičnem raziskovanju bogatih arhivskih gradiv iz zbirke MAO, Etnografskega muzeja Slovenije, Hrvaškega arhitekturnega muzeja in arhiva družine Kralj-Iglič. Bralec lahko spozna oblikovalca, ki je gradil temelje slovenskega oblikovanja in pri tem sledil izmikajoči se popolnosti. V devetih prispevkih so obravnavani strokovni in splošni javnosti manj znani fotokolaži Kraljevih prvih avtorskih izdelkov v tovarni Stol, Kraljev sistem lesenih igrač, seminarske naloge na temo kozolca, ki so nastale pod Kraljevim mentorstvom, njegov vpliv na oblikovanje v širši domovini ter njegove misli s poti, ki jih je v obliki pisem redno pošiljal svoji ženi Veroniki (Veri) Kralj.
Eden največjih dosežkov ljudskega stavbarstva
Profesor z ljubljanske fakultete za arhitekturo je čas posvečal tudi raziskavam slovenskega kozolca, ki ga je primerjal s holandskimi mlini na veter in lesenimi branastimi seniki na Tirolskem ter ga štel za enega največjih dosežkov slovenskega ljudskega stavbarstva in arhitekturno posebnost, ki nikjer na svetu ni dosegla tolikšnega razvoja, raznolikosti, množičnosti in popolnosti.
Kozolce, ki jih je proučeval poldrugo desetletje, si je izbral tudi za predmet doktorske disertacije, ki pa je nikoli ni končal. Med študijskima letoma 1970/71 in 1980/81 so se v sklopu njegovega seminarja s podrobnim dokumentiranjem kozolcev po Sloveniji ukvarjali tudi njegovi študenti.
Več kot 500 njihovih seminarskih nalog ter osem fasciklov s članki in fotokopijami literature na temo kozolca in lesnega stavbarstva, ki jih je Kraljeva hči predala MAO, je od maja lani v Slovenskem etnografskemu muzeju, kjer so gradivo v tem času tudi digitalizirali. Po besedah vodje dokumentacije v SEM Mihe Špička je ta zbirka precej pomembno gradivo, še zlasti zato, ker je poslej na voljo tako strokovni kot laični javnosti.
Lastniki bi v njem lahko našli, denimo, zelo uporabne informacije o svojem kozolcu, ki bi ga želeli obnoviti, s fotografij se tudi vidi, kakšni so bili kozolci pred desetletji. »Kraljeva zbirka zelo lepo dopolnjuje druge naše zbirke te vrste. Te naloge so dragocene, saj vsebujejo fotografije, nekatere tudi po dvajset, risbe pa podrobnejše opise in podatke, od lokacije, datacije, lastnikov, tesarjev do lokalnih poimenovanj in z izdelavo kozolcev povezanih vedenj in znanj, kar je pomembna nesnovna dediščina. Študenti so popisovali tudi osnovne materiale, elemente ..., vse skupaj je profesor Kralj zelo na široko zastavil,« je povedal Špiček.
Danes je spomin na marsikateri kozolec ohranjen le še v teh zapisih, prav tako so se v tej zbirki ohranile tudi idejne naloge oziroma prototipi kozolcev 58 študentov, ki so v študijskem letu 1970/71 razmišljali, kakšen bi bil sodobni kozolec, nekateri predlogi so tudi iz betona in plastike.
Ljubitelj kozolcev
Na ograji ob SEM na Metelkovi se bo ta konec tedna sklenila razstava Kraljevih fotografij kozolcev z naslovom Kraljevi kozolci (spomladi bo na ogled v Dolenjskem muzeju v Novem mestu). Kralj je kozolce med drugim v Ljubljani in njeni okolici, na Gorenjskem, Štajerskem, Dolenjskem, Koroškem ter Tirolskem med letoma 1970 in 1980 ujel v kar 4550 diapozitivov, ki jih od lani hrani muzej v Deželi kozolcev v Šentrupertu. Pridobili so tudi mapo, v kateri je Kralj predstavil prefabriciran kozolec, ki bi ga bilo mogoče izdelovati serijsko v tovarni.
Kot poudarja avtorica razstave, etnologinja Alenka Stražišar Lamovšek, je morda prav ta prefabriciran kozolec patent, ki ga je prijavil kot Montažni kozolec. »Zdi se, da je z raziskovanjem tesarskih rokodelskih znanj videl razvoj ali celo obstanek kozolca na Slovenskem z izdelavo serijskih kozolcev, ki bi si jih lahko naročnik izbral iz obstoječih 'prefabriciranih' modelov. Poleg kozolcev, vezi in detajlov je Niko Kralj dokumentiral podobo krajine. Tako menim, da je želel poudariti posebnost podobe Slovenije glede na druge države,« je ob razstavi zapisala etnologinja.
Sicer pa je o pionirju slovenskega oblikovanja znano še nekaj. Stremel je k popolnosti, samo stol Rex je doživel 16 iteracij. Kot dolgoletni uporabnik in ljubitelj avtomobila citroën DS (žabe) je pisal celo podjetju Citroën, kaj bi lahko izboljšali.
