Predlog zakona o pomoči pri končanju življenja je nevaren
V Združenju za otroško in mladostniško psihiatrijo izražamo svojo zaskrbljenost ob predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. S strani zdravniških organizacij, posameznikov in poklicnih združenj je že bila podana vrsta razlogov za nestrinjanje ali zadržanost do predloga zakona, ki jih v Združenju za otroško in mladostniško psihiatrijo podpiramo, izpostavljamo pa dodatne dileme, ki so v predlogu zakona z vidika skrbi za mlade s težavami v duševnem zdravju nesprejemljive. Predlog zakona namreč predvideva, da so do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja upravičeni tudi mladi po dopolnjenem 18. letu starosti.
Naše vsakodnevno delo in poklicno poslanstvo sta usmerjeni v reševanje duševnih stisk in zdravljenje duševnih motenj, v katerih se znajdejo otroci in mladostniki. Raziskave kažejo, da število mladih s težavami v duševnem zdravju v zadnjih letih strmo narašča – od leta 2017, ko so bile duševne motnje prisotne pri enem od devetih mladih med 12. in 25. letom, so v letu 2019 prisotne že pri enem od šestih in v letu 2021 pri četrtini (dostopno na www.gov.uk/government/publications). Depresivne motnje so, skupaj z anksioznimi motnjami, vodilni razlog obolevnosti v tem obdobju. Samomorilnost in obupanost nad življenjem je eden od simptomov depresivne motnje, ki jo je mogoče uspešno zdraviti, posebej kadar je zdravljenje začeto pravočasno in je mogoče ponuditi glede na izraženost bolezni različne pristope zdravljenja ter jih med seboj celo kombinirati. Žal dostopnost pomoči otrokom in mladim s težavami v duševnem zdravju v Sloveniji ni samoumevna. Kljub sprejetju nacionalnega programa duševnega zdravja in vzpostavljanju nacionalne mreže služb za duševno zdravje otrok in mladih se namreč čakalne dobe na pomoč v zdravstvenih službah še kar podaljšujejo in so marsikje že daljše od dveh let. Vemo, da se mnogim v tem času bolezni in stiske poglabljajo. V zadnjih letih narašča število tistih, ki se z življenje ogrožajočimi stanji obračajo na urgentne službe, ki delujejo v treh univerzitetnih centrih, dva v Ljubljani in eden v Mariboru.
Pri številnih od teh mladih ne gre za akutne duševne motnje, ki so v predlogu zakona izvzete izmed možnih razlogov za začetek postopka o pomoči pri prekinitvi življenja. Mnogi teh mladih trpijo za kroničnimi, dolgo trajajočimi duševnimi motnjami in boleznimi, v katerih je subjektivna raven trpljenja povezana s socialno nevključenostjo, izpostavljenostjo kroničnemu vrstniškemu nasilju, nesoglasjem v družinskih okoljih, šolski neuspešnosti ... Zdi se, da bi lahko ti mladi po kriterijih aktualnega predloga zakona uveljavili pravico do pomoči pri prekinitvi življenja. Obupanost in želja po smrti sta namreč vsakodnevni spremljevalki mladih s kroničnimi depresivnimi motnjami in izpostavljenostjo kroničnim stresnim dejavnikom, ki jih obremenjujejo in zanje ne najdejo učinkovite pomoči, ki bi jim olajšala notranje trpljenje, osamljenost ali jim težave pomagala uspešno reševati. Tovrsten zakon bi lahko imel za mlade, ki doživljajo obupanost in željo po smrti, nepredvidljive posledice. Mnoge duševne motnje lahko uspešno pozdravimo, omilimo ali pa mladostniku pomagamo, da svojo drugačnost sprejme in primanjkljaje, ki izvirajo iz nje, postopoma skozi terapevtske obravnave in življenjske izkušnje nadgradi.
Znan je belgijski primer evtanazirane 38-letnice z depresijo in odvisnostjo od heroina, ki je leta 2009 zaprosila za evtanazijo. Njena subjektivna stiska je bila v postopku prepoznana kot neprenosljiva in je bila na svojem domu po vlogi prošnje za evtanazijo leta 2010 usmrčena. Nekaj mesecev pred usmrtitvijo je bila pri njej prvič prepoznana diagnoza aspergerjevega sindroma. Njena družina je vložila tožbo proti izvajalcem evtanazije na belgijskem in nato še na evropskem sodišču in pritožba je bila na obeh ravneh zavrnjena. Strokovnjaki, ki se vsakodnevno srečujemo z mladimi, ki se soočajo s svojo drugačnostjo, vemo, kako težko je lahko zanje obdobje odraščanja, posebej kadar njihove omejitve in drugačnosti niso pravočasno prepoznane in sami in njihove družine ne pridejo do ustrezne učinkovite pomoči.
Zdi se samoumevno, da je treba najprej zagotoviti, da bodo mladi lahko dostopali do pomoči takoj, ko jo bodo želeli ali potrebovali, preden jim zagotovimo zakonsko pomoč pri končanju življenja. V času dve- in večletnih čakalnih dob na prvi pregled pri specialistu s področja duševnega zdravja je zakon, ki zdravstvene delavce zavezuje, da zagotovijo pomoč pri končanju življenja v dveh tednih od odobritve te pravice, na meji absurdnosti. Zakon bi moral tudi jasno zavarovati mlade, ki bi osmislili svoje življenje z reševanjem življenj drugim, s tem da bi jasno opredelil zavračanje organov za potrebe transplantacijske dejavnosti mladih darovalcev, ki jim je smrt omogočil zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Medicinsko gledano so mladi, telesno zdravi ljudje za reševanje življenj žal najboljši darovalci.
Nujno je omogočiti pravočasno dostopnost do zdravstvene pomoči vsem otrokom in mladim, ki bo omogočila prepoznavo, boljše razumevanje le-teh, zdravljenje in podporne oblike pomoči, da bodo subjektivne stiske z obupanostjo in neznosnim trpljenjem lajšane, mladi pa podprti pri premagovanju ovir, s katerimi se zaradi njih soočajo. Res je, nezdravljene prinašajo veliko dolgoročno breme zanje, pa tudi za družbo kot celoto, saj zmanjšujejo njihovo šolsko uspešnost, končajo v slabše plačanih poklicih, razvijajo nove duševne motnje, kot so bolezni odvisnosti, in prenašajo bremena na generacije svojih otrok.
Preprečevanje samomorilnosti, skupaj s pravočasno prepoznavo obupanosti in samomorilnega vedenja, je eno od poslanstev psihiatrične stroke. Predlog zakona postavlja subjektivni občutek neznosnega trpljenja nad objektivno razumevanje bolezni, kot so duševne motnje, njihovega razvoja, poteka in zdravljenja. Še več, predlog zakona pri uveljavljanju pravice do pomoči pri končanju življenja niti ne zahteva, da so bile možnosti zdravljenja izčrpane, ampak zgolj, da za posameznika možni načini zdravljenja niso sprejemljivi. To je lahko že jemanje antidepresiva ali drugih zdravil ali vztrajanje pri dolgotrajnejši psihoterapevtski, socialni ali vzgojni obravnavi, s čimer se v psihiatričnih obravnavah otrok in mladih pogosto srečujemo.
Ker je zgodnje prepoznavanje in razumevanje duševnih motenj pri osebah, njihovih svojcih, strokovnih delavcih v šolstvu in včasih celo v zdravstvu šibko, je potrebno angažiranje družbe, da z zgodnjimi intervencijami in opismenjevanjem dvigne raven skrbi za duševno zdravje posameznikov, posebej mladih, jim omogoči dostop do strokovne, z dokazi učinkovitosti podprte pomoči in da začne sistemsko zmanjševati tveganja, ki mlade najpogosteje pahnejo v stiske – revščino, obremenjujoča družinska okolja in medvrstniško nasilje.
Poleg povedanega bo po predlogu zakona v resnici dovolj, da bo v državi en psihiater, ki s presojo o izpolnjevanju tako ohlapnih pogojev o posameznih vlogah ne bo imel zadržkov. Vsi ostali lečeči zdravniki bomo sicer lahko uveljavljali ugovor vesti, bomo pa v skladu s predlogom zakona bolnike, ki bodo željo po usmrtitvi podali dvakrat znotraj obdobja dveh tednov, dolžni usmerjati k njemu.
V luči vsega povedanega menimo, da je predlog zakona o pomoči pri končanju življenja nevaren in v trenutni situaciji nesprejemljiv.
Za izvršni odbor Združenja za otroško in mladostniško psihiatrijo: dr. Marija Anderluh, izr. prof. dr. Maja Drobnič Radobuljac, Nataša Dajčman, Urša Mrevlje Lozar, Bojan Belec, dr. Jerneja Maček, izr. prof. dr. Hojka Gregorič Kumperščak, Borce Micev, Aleksander Koroša, Katja Kobilšek Guna
