Bratovščina starih lesenjač
Niso Bratovščina Sinjega galeba, ampak bratovščina starih lesenjač. Ne gradijo lesenih bark, da bi ribarili ali tekmovali, ampak da bi se družili in si pomagali pri gradnji, prenovi in vzdrževanju starih bark. To je več kot samo ljubezen. Je strast, ki prebuja pomorsko dediščino. Zavest o tem, da naj se stare barke vrnejo v naše morje, se krepi z zavestjo o ohranjanju morja. Zato je praznik, ko v Izolo zapluje prenovljen lovranski guc, in praznik, ko iz Pirana v Novigrad odpeljejo novo batano, zgrajeno v škveru iz piranske kleti.
Pa sploh veste, kakšna je razlika med gucem in batano? Za laika in od daleč sta to približno pet metrov dolgi barčici, kakršne domačini uporabljajo za ribolov. Za poznavalce pa je razlika velika. Ljubitelj pomorske tradicije, novinar in publicist Mitja Zupančič in njegov sin Rok sta v izolskem škveru (majhni ladjedelnici) Tomija Sinožiča ponosno predstavila novo pridobitev – pravkar prenovljeno gajeto Lovranski guc 1962 (tako je barki ime), ki sta jo kupila v Moščeniški Dragi, privezana bo v Izoli, pomorsko tradicijo pa bo utrjevala po Jadranu in včasih zaplula tudi dlje.
Posebnost lesenjač je, da so večne. Ladjedelski mojstri zatrjujejo, da lahko lesena barka traja toliko časa, kolikor bo v gozdovih raslo drevje.
Lovranskega guca je leta 1962 zgradil Ivan Nino Gašparinić, eden najbolj cenjenih ladjedelskih mojstrov v Kvarnerju, po katerem se imenuje tudi regata starih bark v Lovranu. Zgradil je kakih 40 bark, predvsem gucev in pasar. »Lepoto in neponovljivo obliko korčulskih gajet je nadgradil v prepoznavno linijo lovranskega guca. Domačini pravijo, da je gradil barke »višjega razreda«, namenjene so bile priobalnemu ribolovu, vendar so z njimi že od avstro-ogrske monarhije dalje poleti prevažali tudi gospodo (turiste) na Opatijski rivieri. Lovranski guc (rečejo mu tudi gajetica) je prepoznaven po zaobljenosti krme in premca na nadvodnem delu barke in po prevladujoče izstopajoči prednji ašti (statvi po slovensko),« je povedal Mitja Zupančič, ki se je za nakup stare in zapuščene barke odločil skupaj s sinom Rokom. Podobnih bark je bilo v hrvaškem pomorskem registru vpisanih osem, zdaj je ena manj, saj jo je prepisal v slovenski ladijski register. Še pred tem se je dogovoril z izolskim ladjedelskim mojstrom Tomijem Sinožičem, da so ladjo primerno prenovili.
Najmanj enkrat na leto mora iz morja
»V naš škver je prišla v precej slabem stanju, zadnji del krme je bil gnil, pri osovinskem vodu so manjkali kosi in smo zato morali rekonstruirati ves zadnji del krme, polovico kobilice in nekaj reber. Obnoviti smo morali list krmila, prednjo vezno ploščo, podnice, del oplate smo zamenjali s smrekovino, sicer so rebra in kobilica iz hrasta. Opravili smo vsa brušenja in kitanja, na koncu pa jo še ustrezno pobarvali in polakirali. Tudi sicer je treba tako barko vsaj enkrat na leto vzeti iz morja, poskrbeti za les in ga prelakirati. Opravili smo še generalno popravilo motorja, ki je enocilindričen volvo torpedo MD 1 iz leta 1958,« je povedal mojster, ki je s sodelavci dela opravil v petih tednih.
Zaradi njenega videza bi jo marsikdo postavil v muzej, celo v dnevno sobo, vendar zame ni lepšega od lepo vzdrževanega plovila, ki pluje.
Mitja Zupančič
Mitja Zupančič rad poudari, da je barka bogato oblikovana in opremljena. Palubo krasi lepo lakirana robnica, na kratki jambor so za zdaj obesili tipične jadranske facole (velike pisane rute). Sicer pa še čakajo na latinsko jadro, ki ga bo poslikal mojster Franko Mavrović Frenki. Zupančič pravi, da bo prenovljeno plovilo v pomoč pri izobraževanju mladih in pri učenju ter uveljavljanju pomorske slovenščine. Gajetica tako na svoj način opozarja na multikulturnost prostora. Morje je vedno povezovalo kraje, saj so barke nemalokrat menjale državne zastave. Nova lastnika bosta s staro lesenjačo utrjevala pomorsko tradicijo z udeležbami na festivalih morja in regatah starih plovil, pa tudi povsem preprosto uživala morje v svojem prostem času.
»Zaradi njenega videza bi jo marsikdo postavil v muzej, celo v dnevno sobo, vendar zame ni lepšega od lepo vzdrževanega plovila, ki pluje. Za to potrebuje pridne roke, skrbnega gospodarja in čim več izkušenj na morju,« pravi Zupančič. Na trgu bi takšna nova barka stala približno 25.000 evrov. Vendar se tu skrb šele začne. Za njeno vzdrževanje potrebuje lastnik kakih 1000 evrov na leto in še vsaj 500 evrov za privez. »Če lastnik ne zna ničesar narediti sam na barki ali nima časa zanjo, je bolje, da je nima,« je o lesenjači povedal njen ponosni lastnik in dal vedeti, da je s plovili podobno kot s hišnimi ljubljenčki, za katere moraš imeti zmeraj čas.
Ob novi izolski pridobitvi sta lastnika oče in sin skupaj z ladjedelcem načela vprašanje, zakaj so občinske uprave obmorskih mest gluhe za vse pobude, da bi starim lesenjačam ponudili brezplačne priveze, saj bi tako najbolj polepšali svoja pristanišča in s tem »dnevne prostore« sredozemskih mestec. Vendar se za stare lesene lepotice skoraj ne zmenijo.
Iz Pirana je šla tudi batana v Novigrad
Povezanost Jadranskega morja, krajev, kulture in pomorske tradicije ob njem dokazuje še en podoben primer ladjedelskega dosežka v Piranu. Le, da smo tu slovensko ladjedelsko znanje izvozili Hrvatom v sosednji Novigrad. Piranski Zavod Mediteranum, ki ga vodi Slobodan Simić Sime, je s pomočjo Izolana Kristjana Kerina v piranskem kletnem škveru (v ozki ulici Svobode) zgradil posebno batano za multimedijski interpretativni ribiški center v hrvaški Istri.
»Naš zavod je za občino Novigrad pripravil idejni projekt za ta ribiški center. Potem sva izdelala še edino tovrstno batano na Jadranu iz hrasta in macesna. Njena posebnost je, da je ta (za Istro značilna) tradicionalna ribiška batana v tem primeru zasnovana s polkrožno krmo. Je približno pet metrov dolga, ena od 11 tipov batan, ki sem jih podrobno opisal v svoji monografiji o istrskih batanah, in je po zasnovi bolj podobna topu kot batani. Njena gradnja je zahtevna, saj terja posebna znanja ter veščine. Zdaj načrtujem še priročnik o gradnji takih bark. Upam, da nam bo uspelo izpeljati delavnico, s katero bi usposobili več mladih, ki bi bili sposobni tovrstnega vse bolj iskanega ladjedelstva,« je poudaril Sime. Barko sta slovenska mojstra izdelovala pet mesecev, njena vrednost je ocenjena na 26.000 evrov. Tudi piranska batana ne bo le ždela v muzeju, ampak bo občasno plula po morju.
Posebnost lesenjač je, da so večne. Ladjedelski mojstri zatrjujejo, da lahko lesena barka traja toliko časa, kolikor bo v gozdovih raslo drevje. Vsakih nekaj deset let se zamenja ta ali oni dotrajani del in barka reže morske valove naprej kot nova.
